Vsi žlahtni 60+, pobrskajte po spominih (to nam gre vedno lažje, bolj kot smo daleč od njih!) in jih dodajte k naši skupni zbirki! Lahko tudi zgodbice na posamezne teme, saj jih je bilo menda kar nekaj!
Oho, zanimiva tema.
Pri svojih 65+ imam v spominu zgdobic na zalogi na pretek. Ker ne vem kje naj začnem, bi bilo fer, da kot avtorica bloga napišeš kakšno svojo. Za začetek in za korajžo.
Na splošno pa povem tole:
ob izteku mojih petišestdesetih let, lahko rečem, da mi ni žal, da sem se rodila kot ženska. Kljub vsem težavam, ki se pritičejo ženskemu spolu. To so leta, ko nekako potegneš črto in ugotoviš, da bi vse še enkrat enako storil/a. Ničesar ne obžalujem. Tudi svojih napačnih korakov ne. Marsikdaj sem prav v lastnih “napačnih” potezah odkrila čar življenja. Napak v bistvu sploh ni.
Bom z veseljem prispevala kaj nostalgično-veselega, le da me trenutno precej okupirajo družinske zadeve - that’s life!
Lahko pa za dober začetek kaj prispeva kak prostovoljec.
Hejj!
No, pa sem pogooglala na tvoj nadimek in našla to tvojo stran.
Zakaj praviš, da bi ga zaprla? Saj imaš zanimive teme, predvsem pa smisel za pisanje! Prenaporno? Ne straši me, kajti jaz se veselim svojega novoodprtega. Upam, da ga bova z Binom dobro furala.
Tole sicer ne paše pod 60+, a, če res zapiraš blog, te tole smetenje, upam, ne bo preveč zmotilo.
Aja, a seštevanje šteje? Let, mislim. Avtorja prostepoljane.blog.si sva namreč skupaj že čez 100+ … hehe.
Vedno si in boš dobrodošla na najini strani.
Oglasi se!
Lp!
Pozdravljena boa, še enkrat.
Oprosti, ker bom malo nasmetila tvoj blog (zato kar mirno izbriši ta komentar), a na svojem blogu imam danes probleme z oddajanjem komentarjev - svojih in tudi Vilinčkovih (za druge ne vem?). Že nekaj ur mi vse blokira.
Sem naredila kratek obhod po parih drugih blogih, pa nikjer nihče nič ne jamra, zato zdaj ne vem, ali se to le na “prostihpoljanah” dogaja ali še kje. Bi naredila preizkus na Vilinkinem blogu, pa ga ima na “tuditi.delo.si”. Tvoj je pa siolov, zato zlorabljam prostor za čeking. Da vidim, če se bo komentar prikazal ali ne. To mi bo povedalo ali so težave na Siolu, ali pa moram kaj v svojih nastavitvah popraviti. Saj veš, se še lovim s temi tehnikalijami, pa malo preučujem, da me ne bo Bin za ušesa, če kaj v času njegove odsotnosti zašuštram. 
Hvala za razumevanje in fajn bodi!
Ha! Tu je šlo pa brez težav???
Zdaj mi je pa še manj jasno. Grem preveriti na svojo stran, če že deluje.
Oprosti za tole smetje - pa kar izbriši, prosim.
Pa še jaz vržem eno tačko sem. Čeprav gredo moje številke v minus minus 60.
Sicer brez zgodbice, a za podporo, da ne boš brisala ta blog.
Vse dobro ti želim.
To sem sicer napisala že na Nagajivkino in binovo stran. Pa prilepim še tukaj, naj bo za vzpodbudo, ker je zate
BAO ne še brisat bloga.
Neslo me je vse do njega.
Ni na hrbtu cik cak proga,
Nič strupenega in zlega
našla nisem tam na strani.
Torej vnovči vse talente,
tud igralskih se ne brani.
Zdaj delim ti zakramente?
Le vzpodbuda je za čase,
BOLJŠE jasno, naj odmeva.
Če pomaga? Gledam vase??!!!
Stori kar srce veleva 
Hejj Vilinka!
S tole našo Boo ni vse skp nč! 
Ni ji dovolj najina vzpodbuda, še odgovori nama ne! Toliko o njeni wannabe konstruktivnosti!
Kaj, ko bi se kar medve začeli tu pogovarjati? To bi bile šele ta prave prostepoljane … Gazdarica se sploh ne bi vtikovala v najine umotvore, lepo bi naju pustila pri miru. Si predstavljaš to svobodo? Pa ta blog je super!!! Greh bi ga bilo zapreti!
In zdaj bo Boa spet užaljena?
Upam, da jo bodo vsaj rime potolažile!
Že grem. Ciao.
Saj bo prišla. Najbrž je imela kakšne obveze. Verjamem, da bo tako.
lep vikend tudi tukaj
Zdravo vzpodbudniki in kritizerji!
Ker moram za svoj ljubi kruhek še delati, se kdaj tudi zgodi, da ni časa za “prostočasne” aktivnosti. Čisto po pravici povedano, včasih tudi ko bi med delom utegnila, nočem skočiti na noben blog, ker me je že nič kolikokrat zaneslo, da sem namesto “pet minut, da malo pokukam” začela prebirati in komentirati in pesniti in sem pozabila na služenje ljubega kruhka!!! In me je potem čas basal. Poskušam se disciplinirati in se ne dati zapeljati (zablogati!), pa še nisem našla prave organizacijske oblike.
Bom pa upoštevala vajine vzpodbude in še ne bom evtanazirala svojega bloga.
Lep vikend vsem, ki slučajno ali namerno zatavajo na moj blog, pa vsem ostalim tudi!
Je tako zdaj blog odrešen,
skorajšnje evtanazije,
nič več resen, bolj je smešen,
kadar pišem bedarije.
Boa ljubi kruhek služi,
tudi na Gospodov dan,
sred’ poletja z delom ruži,
bloganje odganja stran.
Ustavi konje, draga Boa,
si privošči mal relaxa,
kakšna neki to je vzgoja,
da si skoraj brez refleksa?!
No, pa naj ti bo,
dovolj sem danes nagajala,
grem, pozdravim te lepo,
da ne boš me stran odgnala.
Lepo bodi!
Zdravo Jivka,
počaščena sem, da sva moj skromni blog in jaz zaslužila čisto pravo, nama namenjeno pesem!
Frustrirana sem, ker si nem morem vzeti časa, ki bi ga z največjim veseljem posvetila bloganju - posebno zdaj, ko se že tako “poznamo”, ampak obveznosti kličejo - ja, včasih tudi na nedeljo ali na praznik. Saj ne bo za večno tako, in ko bom lahko malo pavzirala, si bom dala duška!
Seveda bom pa vmes redno vrgla pogled v vaša bloganja!
Imejte se najlepše!
Sem te prebrala. Vem kako je s tem, ko te potegne bloganje. Zakaj misliš, da sem včasih pečena in kuhana do večera v službi?
Ti kar ko bo čas, ko bo volja, ko bo želja, ko ti bo dano
…šel po svetu!
Mižek figa šel po svetu,
v tuji, nepoznani kraj,
kaj tam videl, bo povedal,
ko se vrnil bo nazaj.
Nu, ta fletna pesmica me je pa “odnesla” v spomine na otroške dni.
——————————
Boa,
prijeten vikend v zasluženem odklopu ti želim. Sem se prejle nasmejala tvojim rimam - na srenjskem. Hejj! Vse bolje ti gre!
Nu, uživaj - kamorkoli že odhajaš.
Ciao!
Še moj pozdrav kraljici zdaj,
vseh potomk nosilke greha,
kače, sladkega nasmeha,
ki nam je “pojedla” raj.
Čeprav me ničla šele čaka,
tista, okrogla za šestico,
se prijavljam v to beznico,
že zdaj počasnega koraka.
O, lepa hvala, bin! Še malo, pa vas bom vse privabila na en skok v tale moj skromni blogec.
Ko si že omenil mojo slavno prednico, mi je prišlo na misel - ali se ve, kdo je prvi ugriznil v tisto jabolko, Adam ali Eva? Ali pa zgodovina o tem molči?
Zgodovina, BOA, če najstarejšim zapisom lahko tako rečemo, je neusmiljena! Ona, Eva je ugriznila v prepovedani sad, potem pa je, že zastrupljena s “spoznanjem dobrega in slabega”, (nevoščljivost?) ponudila še Adamu.
Bin, odločno protestiram!!! Soustvarjalci zgodovine smo MI VSI!!! Predlagam čimprejšnjo spremembo teh skrajno-neusmiljenih, površno-zmotnih in pregrešno-pohujšljivih navedb v zgodovinskih zapisih. Amen.
p.s.: Če pa že govoriš o nevoščljivosti … hmm, privoščljivost, bi po mojem bil pravšnji izraz. Seveda v tistem najbolj pozitivnem smislu, ko je Eva verjetno NESEBIČNO želela sad z drevesa spoznanja podeliti tudi z Adamom. Je v danem trenutku sploh lahko še kaj bolj humanega storila?
Ha?
Zgodovino pišejo zmagovalci, nagajivka!
Torej, najprej zmagajte, potem popravljajte zgodovino. Tisto o privoščljivosti je na tvojem zeljniku zraslo. Saj pri nas, v Sloveniji, res večina ljudi privošči drugemu samo slabo. V tem se torej od Eve ne razlikujejo. Če je to humanostt???
Bin!
Ne zanimajo me zmagovalci,
zgodovine vsi smo ustvarjalci!
Češ rečt, da vsi Adami in Eve,
smo le navadne reve, šleve???
Še vedno zagovarjam Evo iz raja!
Je tudi Adam možnost sredi gaja
imel, da se odločno zoperstavi, reče NE,
ne ti zdej men tle neki … tralala brez frulice.
Brez frulice, nesrečna ženska?
Kaj pa. če bi bil fagot?
Oj ti baba sakramenska,
ti pohota vseh pohot!
Sem glasbenik po duši,
od nekdaj je tako.
Naj svet se ne poruši.
Mar res zdaj zrem v temo?
Me mrzla hlad poliva,
ne vidim temu dna.
Da EVA bla bi kriva?
Prebujam se iz sna.
Nekdo me je opral
nekdo v srce mi sega,
Le v kaj je pihal in igra?
Trenutek ta me bega.
Če to fagot je ali frula?
V ušesih iščem zvene.
Naj pase zdaj se mula?
Nasmeh vas naj zadene
Pozabila napisati.
Sem padla v tole moro,
ker Adam ven se maže.
Vsem Evam v oporo
izbrišem prav vse vraže!
Vsepovsod okrog se poja,
ta prelestna naša Boa.
Le na svojem vrlem blogu,
nič ne spiše nam - pri bogu!!!
Niti, ko je nujna sila,
ko Eva skor bi boj zgubila,
je tiho Adamu krivičnemu,
vsi vemo - Binu - ta jezičnemu.
Dve Evi sva se tu borili,
da bi pravici zadostili,
Boa pa še kar v luknji čaka
in prenaša nekega “junaka”???
Daj, prilezi ven iz te kotanje,
vsaj, ko se na blogu ti dogaja s*anje,
kadar uči nas Adam krive vere,
mu to povej, saj ni fant zamere.
Misleč, da sploh “doma” te ni,
dala sem ti mir par dni.
Se pa, jasno, malo ojunačim,
če pri CS-ju te zasačim!!!
Boa tam veselo komentira,
po latinsko replicira,
sicer nam reklamo dela,
uboge Srenjce pa kar ignorira???
Zaupala je Eva kači,
v hudo godljo je zabredla,
za vedno ji bo trda predla,
v izvirni greh ta stvar jo tlači.
Ne kliči na pomoč medveda,
če ti kdo obira hruške,
ne boš pobrala nič brez puške,
ne hrušk in ne iz panja meda.
Raje priznaj nadmoč gospoda,
Adama, družinske glave,
da te popelje tja do slave,
služi mu, kot zvest oproda!
Kača ima že drugo žrtev!
Tokrat gre na višje cilje,
tistemu, ki meri milje,
bo zavdala, je že mrtev! 
V imenu piše, konstruktivna,
bi se reklo, da ustvarja,
morda pa se le pretvarja,
ali je pa hudo naivna?
Tu na blogu se dogaja,
hud spopad o njeni vlogi,
a, kot da je na nepravi nogi,
nič ne reče, tiho ostaja.
Kaj govorim, kača, pa noge?
Zdaj še mene je zmešâla,
tukaj bo še prava štala,
morda bom dobil še roge?
Daj se oglasi, sikni malo,
da preplašiš te device,
reci ti svoj glas resnice,
da jim jasno bo postalo!
Bin še kar naprej veselo
sika, kot bi kač krdelo,
pajkov sto, vanj se zapodilo,
smrtonosnega bi strupa mu nalilo …
Pa kaj je s tabo, cimer dragi,
kdo pri bogu milem al’ pri vragi,
tebi tu kaj hud’ga hoče?
Prav nihče ti zlega noče!
Ti bi rad le malo dražil
in se še pred Boo važil?
Bi se morda le rad prepiral,
mal’ nagajal ali provociral?
Pridi, vabim te v pljuvalnik,
v tisti najin klepetalnik,
pa tam izkašljaj kar te muči,
pokaži se v vsej svoji luči!
Ti bom z veseljem pomagala,
na ogenj tvoj še olja dala,
veš, ni dobro, da tiščiš v sebi
bolje, da izkričiš se po potrebi …
Za tvoje zdravje me skrbi,
ker vidim, da nemiren si.
Pridi Bin, ti klepetavček,
naš poljanski jezikavček.
Boin blog je tih in miren.
Ta slog je zanjo pač izviren.
Klepetamo pa v “Klepetu”,
da včas’ srh vrši še po skeletu.
Pridi, dragi, dala ti bom cvet,
postal boš slaven interpret,
da vsem jasna bo resnica,
to vendar tvoja je pravica.
Pokaži, Bin, vse čare svoje,
‘maš močnejši strup od same boe,
v škorpijonsko pozo se postavi,
z žlahtnim vbodom se predstavi.
Saj hočeš čast in slavo, ali ne?
No, morda le ponovno motim se …
Al’ že spet pri tvoji sva “resnici”,
ki je pri vsakomur drugačna … po pravici!
O, draga bin in jivka, vidva bosta nazadnje še vdihnila življenje mojemu blogu!
Sama sem trenutno v nekih obveznostih, bom pa vmes za osvežitev spremljala dogajanja na blogovskem terenu.
Ženska duša je na dvoje,
moška v eno le tišči,
skupaj imava torej troje,
polovico vsak dobi!
Toda katero polovico,
katero ribo zdaj bi vzel,
da bi spoštoval pravico
in pri tem lepo se imel?
Če vzamem večjo, sem sebičen,
a če manjšo, sem bedak,
če pa malo sem dvoličen,
tebi prvi dam korak.
Pa izberi, sama sebi,
večjo čast al´ boljšo mast,
kaj bi rada in kaj ne bi,
sama zlezi v svojo past.
Morda bi ukazovala rada,
komando imela čez in čez,
naj te kličem “vaša gnada”
čeprav vem, da si čez les?
Kdor ukaže, odgovarja!
Naj je ubogan al´ golj´fan,
on zdaj tu pravila ustvarja,
je gospod in ne cigan.
Ako drugo plat izbereš,
miške majhne in uboge,
v nedogled lahko se dereš,
“on je kriv za vse nadloge!”
Pa boš znala, v razkoraku,
v sladki biti ženske vsake,
v last pustiti se junaku,
ga kovati pod oblake?
Čakam tvojo odločitev,
res zanima me kako,
bo obrila tvoja britev,
bo vse ostalo kot je b´lo?
/”Pa boš znala, v razkoraku,
v sladki biti ženske vsake,
v last pustiti se junaku,
ga kovati pod oblake?
Čakam tvojo odločitev,
res zanima me kako,
bo obrila tvoja britev,
bo vse ostalo kot je b´lo?”/
Bin;
Junaku se v last pustiti ??
Prav nikdar in prav nikoli!!
Last pač nisem v svoji biti -
nikdar b’la jaz komurkoli!!
Od kod le take ti ideje,
to pa mene zdaj zanima,
domišljija je brez meje,
a tu jivka ti ne kima …
Sem sama jaz in sam si ti.
Tako kot sam je vsak od nas.
Le koščke skupne mi poti,
da bil ne mračen bi obraz,
z roko v roki hodimo,
s srcem v srcu smisel damo,
z dušo v duši rastemo,
čar življenju pridodamo.
So učili v šoli me osnovni,
da jabolka dve polovici,
sta dve enaki prepolovni,
ne večji, manjši, po sredici.
Pričakuješ neko odločitev?
Mar naj pravila spremenim?
Spišem novo naj meritev,
logiko vnemar pustim???
Hvala ti, ker si me nasmejal! Sem vedela, da mi s teboj ne bo dolgčas v španoviji …
Boa, tudi tebi lep pozdrav. Ko naju boš imela pa zadosti, nama to, prosim, povej na čimbolj rafiniran način.
Matr smo mi outsiderji ene občutljive dušce … kakorkoli obrneš …
jivkabin,
dobrodošla na mojem blogu ob katerem koli dnevnem ali nočnem času, v neomejenih količinah in na vsako temo, ki vama je na srcu!
Počasi začenjam med vajinimi vrsticami prepoznavati tudi sebe … nekoč…in danes…z nekom…itd.
Boa;
res? Tell me more!
Jaz se verjetno še čista amaterska vajenka … proti tebi in tvojim življenjskim izkušnjam 60+ …
Daj mi kakšen moder nasvet, lepo prosim.
Moški in ženski “svet” = jupiter + mars.
S temle Binom ni lahka. Kako bi ti “rokovala” z njim - na mojem mestu? Resno me zanima.
jaz sem (ne se) lapsus.
Draga Jivka,
kadar gre za moške, kar pozabi na modrost, izkušnje, nasvete…Kar sem izkusila in se naučila pri 25, se ni obneslo pri tistem, ki je nastopil deset let pozneje. Ko sem si na njem nabrala nekaj izkušenj, je prišel eden, ki je vse postavil na glavo (vključno z menoj). Potem sem še malo bolj ali manj (bolj manj kot bolj) uspešno krmarila med čermi, ki se jim reče moški.
In zdaj ti lahko rečem edino, kar sem pa ZARES ugotovila: najbolje je biti čim bolj zvesta sebi in svojim vrednotam, ne se prilagajati zaradi ljubega miru, ne se dati izsiljevati, ne poskušati biti nekdo in nekaj, kar nisi - njemu na ljubo.
Ja, vem, tole se že sliši kot pogrošna literatura ali kak ženski kotiček. Ampak tudi tam se najde veliko resnic, ker je preprosto tako - tudi klišeji so postali klišeji zato, ker se je nekaj dovolj dolgo ali dovolj pogosto dogajalo in končno postalo kliše.
V konkretnem primeu o vama z Binom seveda ne morem reči prav nič, premalo vem o vama (ampak če bi vedela več ne bi bila najbrž tudi nič bolj pametna), imam pa občutek, da čisto dobro krmarita.
Super odgovor, draga Boa!
Potrdila si ravno to, kar že ves čas vem: tisto védenje, ki mi je bilo dano že pri 24-ih letih, se vsem kasnejšim silnim življenjskim izkušnjam navzlic (v zvezi z nasprotnim spolom!), ni prav nič kaj dosti spremenilo … Zato pa tudi brez najmanjše slabe vesti - enostavno ostajam točno takšna kakršna pač sem - predvsem zvesta sama sebi - in svoji “amazonski” naravi.
Bohpumaghej!
Kot zaupne besede v Anteni včasih!!!
Saj imata prav! Ženske morate biti samostojne, neodvisne, popolnoma svobodne, …
V nasprotju z moškimi, ki bi brez vas ne mogli preživeti. Le kdo bi nam kuhal, pral, prinašal pivo, prižigal televizor, … ?
Prav čudno, da se o svobodi, pravicah, zadoščenjih, prerekamo tisti, ki smo si jih izborili. (Ali pa so nam bile podarjene? ) Tisti(e), ki so resnično v neenakopravnem položaju, molčijo kot grob.
Resnično upam, da tole debato, tukaj in na najinem blogu, jemljeta s pravo mero tolerance. Spopad dveh svetov. Venere in Marsa. Vedno v konfliktu, pa vendar eden brez drugega ne bi preživeli. Mar ni prav to čar življenja?
Mama Boa I love you!!!
Poglej kakšni “čudeži” se dogajajo, kadar dve fejst babi fkup stopta … Takrat se še trdoživi Bin malce omehča …
… (do nadaljnega, seveda …)
Bin!
Zdaj pa resno. Ta tvoj tekst pod #38 sem si že prekopirala v svoj arhiv … (človek nikoli ne ve kdaj mu prav pride …)
Priznam, da sem več kot zadovoljna z vsemi tistimi modrostmi, ki si jih zapisal in, posledično tudi s teboj. Polepšal si mi večer. Hvala ti, prijatelj.
Hej Bin,
rahlo užaljeno obarvana ironija v tvojem tekstu pod 38 priča, da me nisi čisto razumel, ali pa si bolj površno prebral moj tekst.
Sama sem rekla, da moje pisanje proti koncu postaja podobno tistemu v zaupnih ženskih kotičkih, saj to ni bila kakšna Antenina specialnost.
In jaz sem zadnja, ki bi trdila, da moramo biti ŽENSKE samostojne, neodvisne, svobodne…Enako velja za moške, vendar je to pri vas nekaj samoumevnega, tiste, ki jim tega primanjkuje, pa so vendarle v večini ženske. O tem, zakaj je tako, bi zdajle lahko odprli dolgo sociološko debato.
Čisto med nama: ni lepšega, kot del samostojnosti, neodvisnosti, svobode (in še česa…) izmenjati z nekom, ki ga imaš preprosto neznansko rad.
Ko se bova bolje spoznala, boakonstruktor, boš ugotovila, da v tistem komentarju ni bilo užaljenosti.
Res pa je, da ne zavijam besed v vato. Bleknem, kar trenutno mislim, čeprav se pri tem trudim ostati dostojen.
Zato kar brez skrbi. Če se bom kdaj resnično užalil, bom kliknil na križec v zgornjem desnem kotu in že bom svoboden!
Dejstvo je, da smo si ljudje - vsem podobnostim navkljub - različni. Dejstvo je, da mnogi pravzaprav ne vedo natančno kaj naj bi s to “svobodo” sploh počeli. Dejstvo je tudi, da so na svetu od nekdaj bili tipi “lokomotiv” - aktivci; in tipi “vagončkov” - pasivci. Verjetno gre za prirojeno lastnost, ki pa jo posameznik skozi “hojo po svojih poteh” življenja - oslabi ali še dodatno ojača. Številni dejavniki vplivajo na delovanje individuuma … O tem bi se res dalo razpredat na dolgo in široko.
Zato le kratka misel: občutek, da se lahko v tej “nesvobodni svobodi”, po lastni volji odločam za (prijetno) pripadnost ali (prijetno) soodvisnost, je zame osvobajajoč. Ker tako želim - in ne ker bi morala - oz. ker bi to kdorkoli od mene pričakoval, zahteval …
In Bin; fair play v smislu “ena na ena” - (v kakršnem koli odnosu med njim in njo) niti približno ne diši po njeni prevladi. Od kod ta zmoten občutek, me zanima že dolgo, dolgo … verjetno že odkar opazujem “svet” okoli sebe.
Za moje pojme naj bi šlo za dopolnjevanje v teh različnostih med spoloma, ne pa za tekmovanje.
Boa; pa ja spet ne razmišljaš, da bi blog zaprla?
Ja, vem, da sem naporna …
Zanimivo je prebirati izjave žensk o tem, kako vidijo enakost med spoloma.
Vem, da ni ta blog svetovalnica, rubrika zaupne besede, pa bom vseeno malo težil. Obe, BOA in nagajivka sta lepo povedali, da je užitek prepustiti del svoje svobode tistemu, ki ga imaš zelo rad. Iz lastnega nagiba, potrebe, prepustiti!
Pa me nekaj zanima! Kako vama uspeva, v svojih zvezah, prepustiti “njemu” izbiro, kdaj in kateri del svoje svobode vama bo prepustil? Znata biti zadovoljni tudi takrat, kadar vajine želje niso izpolnjene? Kajti moški, (govorim o tipičnem moškem!), jemljemo želje svoje drage kot UKAZ. Ne prošnja, pa čeprav vsebuje stavek spredaj, zadaj in še v sredini to čudno besedo “prosim”. Razočaranje ali celo nezadovoljstvo v njenih očeh, je za moškega kazen! Kajto on je zato njen partner, da bo izpolnil želje. V željah pa ste ženske (tipične!) nenadkriljive! Še ni do kraja izzvenel zadnji glas prejšnje, že se rojeva nova.
No dovolj za nocoj! Dovolj sem postavil vprašanj.
Bin;
Če jemlješ želje svoje drage kot ukaz, potem je to TVOJ problem in ne njen.
So želje
in
so želje …
Tam, nekje na sredini, kjer se obe želji združita v eno samo (obojestransko!!!), nastane SKUPNA želja. In te skupne želje velja izpolniti. Le v takem primeru je možno govoriti o svobodni, prostovoljni izbiri. Vse ostalo so zgolj kompromisi, ki pa neko zvezo lahko popolnoma zadušijo. V taki klavrni zvezi je nujno vedno eden od njiju zatrt. (hvala za rože!)
Če v neki zvezi ni obojestranskega občutka “svobodnega dihanja”, vsaj pri tistih najpomembnejših osebnih življenjskih vrednotah, ki enemu in drugemu nekaj pomenijo, potem to tudi ni to. (Hvala za štrik!)
Razočaranje + nezadovoljstvo? Trenutno + ne tako zelo bistveno? Ali trajno + v temeljnem smislu?
(Karkoli si že imel ob tem v mislih, se odgovor ponuja kar sam).
Verjetno pa enak dgovor velja pri občutku “kazni”, ki jo omenjaš. Saj tudi to, kot praviš, pri “tipičnih predstavnikih moškega spola” - posledično izhaja iz prej omenjenega nezadovoljstva. V tem primeru njenega.
Vsak ima SVOJE sanje in želje. In prav je, da si jih na poti življenja čimveč izpolnimo. Vsaj tiste, ki so nam dosegljive. Da pa ti dojemaš bistvo svojega partnerskega poslanstva - kot izpolnjevanje njenih želja (tako si napisal), je pa stvar čisto tvojega osebnega doživljanja. To spet ni njen problem. “Ona” se mi lahko ob tem le zasmili v dno duše. Ker: ali je tako nesposobna in razvajena princeska, da živi v takih pričakovanjih, ali pa sploh ne razmišlja tako, pa ji le partner vsiljuje tako vlogo … kar jo posledično spet neminovno zaduši. Poznam žensko, ki jo mož zasipava z vsemi mogočimi materialnimi dobrinami (zlatimi ketnami, dragimi parfumi, pelc montli, luksuznimi potovanji …ipd), pa je vsa polna izpuščajev po koži (beri: alergija nanj) in niti zdaleč mi ne izgleda zadovoljna. Ona pač v tem ne uživa (morda kakšna druga bi). Se pa prilagaja, ker nima več moči za drugačno izbiro … (tako je žal prepričana!). Veliko let je namreč izgubljala energijo s tem, ko se mu je trudila dopovedati. Pa ji žal ni nikoli zares prisluhnil. Nasprotno! Očita ji nehvaležnost!
Mah, o tem bi lahko napisali celo knjižno zbirko. Pa saj so jo že drugi. IN??? Smo zato kaj bolj pametni? Nismo. Vsak zase najbolje ve, če le brska po sebi in razmišlja o tem. Bistvo je, da se dva, ki skupaj pašeta - najdeta. Četudi sta sado-mazo (karikiram!), pa tudi prav. Da sta le zadovoljna v družbi drug z drugim.
Je pa tudi res, da je človek narejen tako, da se naveliča. Vsega! Tudi kaviarja. In včasih niti ni nujno, da obstajajo kakšne večje razlike med partnerjema, ker gre enostavno za preživetost neke zveze. Dejstvo je tudi, da se ljudje spreminjamo. Rastemo, se razvijamo, telesno, psihično, duhovno … kar je tudi prav. Dokler je to kolikor toliko vzporedno (med partnerjema), je vse lepo in prav. Ko eden ali drugi stagnira, obtiči, “zaspi”, doseže svoj “limit”, drugi gre pa “naprej”, je pa odnos med njima spet neminovno obsojen na nezadovoljstvo.
Jaoj, zdaj sem pa odprla še več tem na temo in vse skupaj že precej temno izgleda. Boa bo še obupala nad nama, Bin … če se malo ne umiriva …
No, lahko noč! Naj bo za nocoj res dovolj.
Iskreno upam, da naju BOA ne bo “kenslala”! Saj je pametna ženska.
Pa nazaj k polemiki! Da je “moj problem”, praviš? Morda res? Toda potem je “tvoj problem”, kadar tvoj dragi ne razume, ne sprejema tvojih teženj po urejenem domu, čistoči, novih zavesah, … ali pa tvoje želje po lastni urejenosti? “Tipični” ženski je zelo pomembno, da je mikavna, vredna pogledov, da se nad njeno zunanjostjo ne zgražajo ne moški, ne ženske! Njen problem?? Potacano stopnišče, (mož je v umazanih čevljih šaril po stanovanju), njen problem? Verjetno se ne boš strinjala s temi izjavami. Tisoče “argumentov” boš lahko našla, da je “on” tisti, ki nima razumevanja, ki te ne spoštuje, ki iz tebe dela sužnjo. Ker v svoji duši tako doživljaš! Doživljanje v moški duši pa je njegov problem? Ti nimaš nič s tem! Niti na misel ti ne pride, da bi kdaj bila zadovoljna z manj od največ? Ne, za tipično žensko je največ še vedno nekoliko premalo!
Ne zameri provokativnemu stilu, da ti podtikam dejanja, razmišljanja, … Ne domišljaj si, da pišem iz “svojega razmerja”, (čeprav je tudi moja dokaj tipična ženska) Ta dognanja so plod mojega dolgoletnega življenja v družbi žensk, katerim nisem bil partner, nisem imel občutka dolžnosti, da jih zadovoljim, samo opazoval sem jih brez tančic.
Če bomo znali sprejeti drugačnost partnerjevega miselnega sveta, bomo z njim in z drugimi vpletenimi lahko živeli v znosnih odnosih. Kljub kompromisom bo v zvezi ostalo življenje!
Bin # 44,
smo že vsi trije ugotovili, da bi bila lahko debata na temo moški-ženske, deliti-podarjati, želje-ukazi, izpolnitve-frustracije…neskončna. Nekih absolutnih pravil ni, s podarjanjem delov svobode je pa tako: ljudje smo frdamani in nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar dobimo, hoteli bi ravno ono drugo!
Zato je moj nasvet: pričakovati čim manj, potem je manj razočaranj. Ceniti tisto, kar dobimo, in drugemu to pokazati. Biti pripravjen na kompromise - žiovljenje je daj-dam.
In po možnosti: se potruditi, da smo čim manj odvisni od naklonjenosti drugih, najti čim več miru in zadovoljstva v sebi in v tistih stvareh, na katere lahko sami bistveno vplivamo.
Da bi zaprla svoj blog??? Pa še kaj, ravno je postalo zanimivo!
Bin #46;
heh, tvojega provokativnega podtikanja ti seveda ne zamerim, ker razumem, da to izhaja iz tvoje narave, take - kakršna pač je. Se pa v tem trenutku po lastni svobodni volji odločam, da se na takem - pretirano osebnem nivoju, ki ga nakazuješ, NE BOM POGOVARJALA s teboj.
Mi gre pa na smeh - ob “petardi”, ki si mi jo nastavil … Če bi le-ta počila, bi se slišalo nekaj takega kot: nagajivka je vse, le tipična ni … hihi.
Boa, tudi tebi lep pozdrav!
Pa sem izvisel!! 
Prav mi je, dedcu trmastemu!! Tista petarda, nagajivka, pa ni počila! Zato pričakujem, da boš kot “tipična” kaj kmalu spet v moji pajčevini.
Bin; tale “veliki pok” me je spomnil na tole anekdoto:
Diplomant AGRFT-ja (reciva mu Egon) dobi svojo prvo vlogo.
Scenarij: … tišino preseka glasen pok, Egon se zdrzne in izreče: “joooj, kako je počilo …”
Da bi ne pozabil besedila, Egon doma vadi … “jooooj, kako je počilo” … jooooj kako je počilo” … jooooj, kako je počilo” …
———————————-
GLAVNA PREMIERA:
(dogajanje na odru—>) … tišino preseka glasen pok …
Egon zakriči: “MATR SM SE USTRAŠU!!!”
